Postopki, ki se izvajajo:
- aeracija (dovajanje zraka ali O2, celo O3)
- sedimentacija (odstranjevanje usedlin)
- koagulacija (odstranjevanje strjenih primesi)
- filtracija
- deferizacija (odstranjevanje železa in magnezija)
- dezinfekcija
- fluorizacija (dodajanje fluora)
- zmanjševanje trdote
- odstranjevanje vonja in okusa
- avtopurifikacija
Čiščenje pitne vode je odvisno od vrste in količine onesnaženja. Če gre za onesnaženje s suspendiranimi snovmi, je potrebno izvesti sledeče postopke: sedimentacija + počasni biološki filtri + dezinfekcija (ali: koagulacija + feokulacija + sedimentacija + hitri peščeni filtri + dezinfekcija).
Če je onesnaženje posledica vsebnosti amonijevimi spojinami: prezračevanje, filtracija + filtracija. Onesnaženje z nitrati zahteva: redčenje onesnažene vode, biokemična demitrifikacija, ionski izmenjevalci. Onesnaženje z železom in manganom: oksidacija železa in mangana s kisikom, kalijevim permanganatom ali ozonom, sedimentacija, hitra filtracija + dezinfekcija. Težke kovine odstranjujemo z obarjanjem, ionskimi izmenjevalci, hlapljive organske snovi pa z aeracijo, filtracijo z aktivnim ogljem. Vonj in okus odstranjujemo z aktivnim ogljem, ozonom, aeracijo.
Filtriranje
Postopek odstranjevanja grobe nesnage, manjših delcev, alg in nekaterih mikroorganizmov. Običajno uporabljamo počasni ali angleški filter, ki se lahko sestavi na terenu: na dnu nekega čistega soda leži grobi prod, ki ga pokriva platno, nad njim je 50 cm sloj peska, v katerem je aktivni biološki filter, na dnu posode pa odtočna pipa. Vodo nalivamo preko filtra in se zelo počasi filtrira, pri tem se izločajo organski delci in saprofiti (učinkoviti del peščenega filtra). Drugič previdno nalivamo vodo preko filtra, da se voda dodatno filtrira. Hitrost filtracije je 5 m3/dan /m2 površine
Hitri ali ameriški filter uporabljamo za večje vode, športne bazene in potrebe industrije, sestavljen je iz več betonskih bazenov, kjer se voda počasi pretaka.
Dezinfekcija
Z dezinfekcijo predhodno očiščene vode lahko zanesljivo preprečimo hidrične infekcije in epidemije. Če kombiniramo filtriranje z dezinfekcijo, lahko iz oporečne vode napravimo pitno, ki ustreza strogim sanitarnim predpisom. Dezinfekcija vode je v nekaterih primerih strogo obvezna (objekti, ki služijo javni oz. kolektivni uporabi, površinske, kraške vode, shranjene vodne rezerve, prevoz vode v cisternah na večje daljave)
Metode dezinfekcije so lahko fizikalne: kuhanje vode, specialni filtri, ali pa kemične (obvezne za vodovode, ki oskrbujejo več kot 10.000): klor in klorovi preparati, jod, ozon.
Postopki odstranjevanja vonja, okusa, alg
- prezračevanje (aeracija)
- oksidacija (kisik, ozon)
- kloriranje
- hitra filtracija vode (oglje)
- v bazenih se alge uničujejo z dodajanjem modre galice
Kloriranje
Klor je plin zelene barve, ostrega, dušljivega vonja, vnetljiv, 2.5 krat težji od zraka, srednje topen v vodi. Kot plin močno razjeda sluznico dihalnih organov, že 0,05% koncentracija povzroči smrt v 2 urah. Po močnem vdihovanju se pojavi edem pljuč, padec krvnega pritiska in prenehanje delovanja srca.
Kloriranje vode je najbolj praktična, uporabna in zanesljiva metoda. Uporabljamo elementarni klor: za javne vodovode in večje bazene. Iz njega nastaja v vodi zelo aktivna hipoklorasta kislina, klorovi preparati, natrijev hipoklorid, kalcijev hipoklorid, kaporit, kloramini.
Na uspeh dezinfekcije s klorom vplivajo količina in higienska kvaliteta vode (voda mora biti predhodno očiščena), aktivnost in doza preparata ter načini uporabe. Preparat v prahu se ne sme direktno stresti v vodo, ker moti proces dezinfekcije.
Normalno ali standardno kloriranje uporabljamo za dokaj čiste oz. prečiščene vode. Standardna količina aktivnega klora znaša 1 – 1,5 mg/l vode. Tako kloriranje ne škodi niti po dolgoletni uporabi.
Hiperkloriranje pa pride v poštev za hudo nečiste vode (poplave, potresi, vojna) in za transport. Doza aktivnega klora se dvigne na 2 – 5, celo na 10 mg/l vode, temu sledi dekloriranje.
Avtopurifikacija
Je proces samoprečiščevanja vode, ki poteka v treh fazah:
Degradacija
Taka voda je umazana, temno siva, na vrhu med mehurčki plavajo delci nesnage, površino vode prekriva sluzava prevleka. Nasičenost s kisikom je zelo nizka, prisotnih je mnogo saprofitnih patogenih bakterij. Na dnu obleži črni mulj – črne žveplaste alge. V taki vodi ni več rib, rakov in školjk.
Dekompenzacija
Površina vode je manj onesnažena, še vedno prevladujejo anaerobni procesi. Kisika je nekoliko več, pričenjajo se procesi mineralizacije. Med ribami se pojavijo krapi.
Sanacija
Voda se bistri, količina kisika se poveča. Mulj postopoma razpada in se mineralizira, število mikroorganizmov se zmanjša, patogene bakterije izginejo, pojavijo se tudi druge ribe.
Čistilna naprava za pitno vodo.
Deluje v večih fazah. Prva je filtracija skozi različne filtre, strukture peska ali aktivno oglje. Možno je tudi ozoniranje, ki ga uporabljamo za oksidacijo organskih in anorganskih spojin. Sledi kloriranje, nato vodo pošljejo vodo v bazene (rezervoarje – 600 m3). Vrsta čistilne naprave je odvisna od kvalitete vode (kemična in mikrobiološka slika ter fizikalne lastnosti vode – trdota, vonj, okus).
